5:15
Po 20 minutah odprtih oči popustim pritisku peristaltike in previdno odracam do keramičnega prestola v zgornjih sanitarijah. Sproščanje v spodnjem delu telesa uravnotežim z napenjanjem v zgornjem – na mobilcu pogledam, kakšno je stanje na semaforju tekme med korono in človeštvom. Stres ublažim s podaljšanim posedanjem.
5:30
Občutno lažji sprejmem pogumno odločitev, da izvedem prvino jutranjega teka. V izogib dvomu in potencialni globi s strani zamaskiranih organov pregona še enkrat preberem odločbo o omejevanju gibanja. Po tretjem branju še vedno ne vem, ali grem lahko teč samo okoli hiše in kakšen je protokol, če srečam še kakšnega tekača. Vseeno se odpravim – če bo treba bežati, gozd ni daleč.
6:30
Endorfinsko navdahnjen opravim higienski ritual. Razkužilo skrbno pošpricam po vseh ključnih točkah telesa – tudi tam. Če slučajno končam na intenzivni, ne vem, kam vse mi bodo porivali cevke, bolje biti pripravljen.
6:50
Prehranjevalni ritual, imenovan zajtrk. Klasičen paradoks izbire – hladilnik smo v žaru borbe napolnili, kolikor je šlo. Kolebam med zdravim avokadom in jajčki ter prav tako zdravim sadjem. Klonem pred navado in čez dve minuti že krajšam salamin. Morda je zadnjič.
7:30
Začnem s filtriranjem elektronske pošte. Če niso od sodelavcev, so prodajni. Vsi mi skušajo prodati nekaj, kar nujno potrebujem (a se tega doslej čudežno nisem zavedal) za uspešno, polno in zdravo bivanje doma. Sodeč po vsebini in količini teh mailov, nikoli več ne bomo živeli izven karantene.
8:30
Virtualna kava s sodelavci. Dotlej čudovite, barvite, igrive in samosvoje osebe so zreducirane na okence velikosti 5 × 5 cm. Nihče ni v kravati. Pravzaprav vse skupaj deluje, kot da imamo moški tekmovanje v rasti brade, ženske pa v stopnji skuštranosti. Tehnologija, ki naj bi zagotovila nemoteno delovanje, seveda ne izpolnjuje svoje obljube: glas sodelavca se zatika, kot da jeclja, slika sodelavke je zmrznila sredi zehanja (štejemo plombe), nekdo pa ima za seboj bodisi divjo žival ali enako neudomačenega partnerja. Vse skupaj spominja na digitalno upodobitev epizode Alo Alo.
9:00–11:00
Po prioriteti se lotevam delovnih nalog. Po petih minutah se razburim in ugasnem čisto vsa obvestila, piskanje in naznanjanje vseh vrst, saj sicer ne bom naredil nič. Večinoma delo teče kot prej – kucanje, klikanje in buljenje, s plombami v obliki slušalk v ušesih. Ena stvar manjka – sestanki. Težko verjamem, da to pišem, ampak pogrešam sestanke. Saj veste, tisti ritual, kjer ljudje rešujejo svojo osamljenost ali se razvajajo s poslušanjem lastnega glasu.
11:15
Kot zapornik na Dobu z radostjo pričakujem dnevni sprehod. Odpravim se v trgovino. Vstopim in dobim občutek, da sem v operacijski sobi – v bučo mi svetijo neonke, prodajalke v maskah, haljah in kroksih. Z drugimi kupci se gledamo previdno. Vsak za drugega misli: »Evo ga, koronček, gotof je.« Nikoli še nisem videl, da bi se ljudje tako disciplinirano in vljudno postavili v vrsto. Razen gospoda, po katerega bronastem odtenku čvrsto sodim, da mu korona ne more do živega. Z maligansko podprtim dialektom v mobilca sprašuje, kaj naj še prinese. Najbrž je na drugi strani soproga. Pomislim, da če že on vijuga kot Križaj v boljših časih, kako prizemljena je šele madame. V košarico nabašem sladkarije in čips. S samoargumentacijo, da plaže letos od blizu ne bomo videli in je vseeno, če bo moj pas namesto sixpackov krasila špehasta bula.
11:30–13:30
Nadaljujem z aktivnostmi. Kucanje, kucanje, kucanje. Učinkovitost zaenkrat ne trpi – dete se uči v svoji sobi, soproga kuca v svoji. Vsi smo v eni hiši, a hkrati vsi brezžično drugje. Ob 12.30 imam zaukazan sestanek brez povezave na video konferenco. Kličem sklicatelja, ki se ne javi. Dobim SMS s povezavo. To si pošljem na mail. Kliknem in opazim, da sem sam. Vsi zamujajo. Še en SMS – ne bomo na Teamsih, bomo na Zoomu. Odzoomiram na pravo povezavo, vsi prisotni, dasiravno ne povsem prisebni. Nekdo se je odločil, da je njegov domači strop remek delo, ki si ga želimo vsi sodelujoči res dobro ogledati.
13:30
Kosilo. Lakota je k sreči ponovljiv pojav, zato navzlic apokaliptičnemu vzdušju to vseeno ne bo zadnji obrok. Nezdrav zajtrk skušam skompenzirati s kakšno ožilju bolj prijazno jedjo. Požvečim solato in ugotovim, da imava z morskim prašičkom kar naenkrat ogromno skupnega – oba sva v kletki, žuliva zelenjavo, se pustiva božati in tu in tam zacviliva, da bi šla ven.
13:50
Pokličem mamo, ki je globoko v penziji in, po njenih besedah, »blizu izhoda«. Vedro me povpraša, če sem kje zasledil informacijo, koliko 80-letnikov je umrlo lanskega marca. Doda, da je za tako stare ljudi povsem normalno, da se odštempljajo, ter da ne želi, da se njen odhod obeša na veliki zvon. Slutim prihranek pri pogrebu.
14:00–16:30
Kucanje, kucanje, kucanje in buljenje v zaslon. Moje zdaj že silovito upognjene drže se ne bi sramoval niti slavni Kvazimodo. Zadnji klic opravim stoje, ker sedenje postane nevzdržno.
16:30–17:30
Grem na sprehod. Stopim iz hiše in srečam soseda. Na prvi pogled mi deluje, da je v karanteni že od januarja. 2019. Debata o vremenu se ne zgodi, ker v tematiko prej vskoči korona. Pravi, da je navajen vsega hudega. Še enkrat ga pogledam in se odločim, da mu verjamem. Odracam po bližnji sprehajalni poti, kjer naletim na dva geriatrika z maskami in smučarskimi palicami. Nedavni sneg je očitno prebudil spečega Stenmarka v ljudeh. Pridem domov in se iz udobne trenirke preoblečem v za odtenek še bolj udobno pižamo. Žena me vpraša, zakaj sem ob 17.30 že v pižami. »Ja, kam pa ‘čem it?« jo vprašam in se zabuljim v veliki zaslon.