V neusmiljenem primežu drugega vala epidemije so se naši delovniki zopet premaknili v eter. Ker smo se v prvem valu vendarle nekaj naučili, je bržkone koristno, da s svojimi soborci na prvi ekonomski bojni liniji delimo nekaj izkušenj, kako poteka sestankovanje na daljavo. Zato oblecite tudi hlače, sprostite se in se poglobite v izkušnjo profesionalcev.
11.00–11.03
Gneča pred navidezno sejno sobo. Omnipopularni Zoom žal ni pripomogel k temu, da bi si znali ljudje bolje organizirati čas. Po pravilu iz fizičnega sveta sklicatelj zamuja, zato se virtualno drenjamo in mrzlično čakamo, da nas ta vsemogočna avtoriteta spusti v multimedijski poligon za izmenjavo mnenj.
11.06
Uspešno se nagnetemo in se prav po taborniško preštejemo. Nekdo manjka. Steče sproščena debata o tem, kdo ga bo poklical na stari način (beri: preko mobilca). Vmes se razpase nebrzdana ustvarjalnost, saj so ostali odkrili navidezna ozadja. Dva radostno nadaljujeta sestanek s tropske plaže, eden (sumljivo) prisega na cerkveni motiv, medtem ko sta druga dva pogumno vklopila kamero v domačem okolju in zaradi nepoznavanja osnov znosne osvetlitve izgledata kot zaščiteni priči tožilstva.
11.12
Navzlic temu da smo sklepčni in se sestanek tudi vsebinsko lahko začne, je za enega od sodelavcev vse skupaj še vedno filmska uspešnica Charlieja Chaplina. Klika po nastavitvah, se priklaplja in odklaplja. Vmes nekje nepričakovano zakriči otrok. Vem, čigav ni. Obrazna mimika sodelavca, ki še vedno sodeluje v oddaji Prisluhnimo tišini, ne izdaja, ali je zaradi neuspelih nastavitev nastopila frustracija ali mu je v sobo nepričakovano vstopila tašča.
11.13
Skozi vztrajne motnje vseeno iztisne bržkone najpogosteje izrečen stavek zadnjih šestih mesecev v službenem okolju: »Samo sekundo, probam slušalke.«
11.15–11.35
Uspelo mu je. Četrtina zakoličenega časa je minila, zato smo že precej dobro ogreti. Nemudoma se pokažejo omejitve tehnologije. Bolj sramežljivi kamere niso vklopili, zato ne veš, kaj počnejo (pravzaprav niti ne veš, ali so oblečeni oz. ali so zares tam). Prav tako ne veš, ali so pripravljeni kaj povedati. Začne sodelavec. V isti sekundi se pridruži sodelavka. Vse skupaj se sprevrže v festival vljudnosti, kjer eden drugemu sugeriramo, da »kar povej, bom jaz potem«. Večinoma smo osvojili najpomembnejšo funkcijo vseh orodij, ki so nam na voljo: mute. Kdor ne govori, ima izklopljen mikrofon. Izjema je korporativec na drugi strani, ki se je odločil, da bo najbolj uporabljano funkcijo elektronske pošte – odgovori vsem – prenesel v okolje videokonferenc. Mute je njegov naravni sovražnik.
11.36
Glavni govornik vpraša: »Je to jasno oz. ali je še kakšno vprašanje?« Nastopi tišina vatikanske globine in glacialnega obsega.
11.37
Nedeljeno pozornost vseh, ki vmes še niso začeli jesti, si striči nohtov ali odgovarjati na elektronsko pošto, zmoti nepričakovan vstop mačka v kader. Ker maček ni bil vabljen, ne doda ničesar.
11.39
Nastopi trenutek za ljubitelje kultne serije Alo Alo. Prišlo je namreč do povzetka dogovorjenih sklepov, zato je treba »pozorno poslušati, saj bodo obelodanjeni samo enkrat«. Mačka ni med sklepi.
11.40
V okviru varčevalnih ukrepov, s katerimi bomo bilanco končno prekucnili v našo smer, si nismo privoščili plačljive različice Zooma. Sestanek se zato po 40 minutah samodejno zaključi. Skoraj brez dvoma se to izkaže za najvišjo dodano vrednost k produktivnosti vseh vpletenih. Človeku da misliti – morda je ta funkcija tako koristna, da bi morala biti plačljiva.