Povezovanje razkropljenih informacij o osebah da včasih tako presenetljive rezultate, da ni čudno, če ljudje začnejo lepiti obliže čez kamere in mikrofone.
Zadnjič mi je Google serviral moj aprilski timeline in seveda sem malo podrsal po zaslonu. Geolokacijski podatki so bili res natančni. Glede na to, da se tako rekoč nikamor več ne odpravim brez telefona, me to niti ni presenetilo. Če razmislimo malo širše in damo malo duška domišljiji, pa hitro postane jasno, da lokacija o človeku deloma razkrije še vsaj dve pomembni stvari: njegove aktivnosti in njegova zanimanja.
Je res treba prelepiti kamere in mikrofone na telefonih?
Recimo, da vam povem, da sem aprila v kosu preživel 35 ur na valovih Jadrana. Tudi če o meni ne veste nič, lahko precej varno domnevate, da nisem celega dneva in pol preždel na trajektih. Če vam še dodatno povem, da sem bil z dvema damama, z eno približno moje starosti in eno krepko mlajšo, vam razkropljenih točk ne bo težko povezati v smiselno celoto: človek je šel na jadranje z družino.
Pri Googlu in Facebooku delajo določene zadeve izjemno in ena od njih je prav ustvarjanje povezav. Pa ne mislim toliko na povezave med ljudmi, torej na prijatelje in sledilce, ampak predvsem na bolj skriti vidik povezovanja razkropljenih informacij o osebah. Včasih je rezultat tega povezovanja tako presenetljiv, da se sploh ne čudim, če ljudje začnejo verjeti, da morajo začeti lepiti obliže čez kamere in mikrofone.
Prijatelj je začel dobivati oglase za žar, ki sem mu ga priporočil na pikniku
Zadnjič smo imeli na našem vrtu manjši piknik. Eden izmed gostov je ravno kupoval žar in tako smo malo pletli klasične gril debate o tem, ali je boljši plin ali oglje, kakšna velikost je najbolj primerna, in o podobnih stvareh. V nekem trenutku sem mu omenil, da sem slišal dobre besede o nekem nemškem podjetju, ki naj bi bilo tudi precej cenejše kot Webrovi izdelki. Ker se nisem mogel spomniti, za katero znamko gre, sem na hitro pobrskal po telefonu, mu povedal ime ter pozabil na vse skupaj.
Čez dva dni se je znanec na kratko oglasil, da bi pobral nekaj stvari, ki so ostale pri nas. »Stari, tisti žar ni slab, ampak mislim, da bom vseeno vzel enega od Webra,« je dejal. In dodal: »Samo od zadnjič, ko sem bil pri tebi, mi ves čas servira oglase za te tvoje Nemce. Prvi oglas sem dobil, še preden sem sploh karkoli iskal o njih. Če to ni dokaz, da nam Google in Facebook prisluškujeta prek telefonov, potem ne vem, kaj je …«
Nam torej prisluškujejo?
Ne, seveda nam ne prisluškujejo. Zgodilo se je pač to:
- Dva telefona sta bila na isti lokaciji – njegov sicer v avtu, moj na vrtu, a vseeno.
- Prijatelja sva vsaj na Facebooku, verjetno pa je še dosti drugih znamenj, da sva si blizu.
- Iskal sem specifično znamko žara.
- Iz prijateljeve zgodovine iskanja je jasno, da je zdaj razžarjen in zagret za žare.
- Algoritem je tako varno domneval, da bo oglas za žar zanj pomemben. Začel mu je prikazovati še tiste oglase za žar, ki so pri meni aktivni kot »remarketing oglasi« – torej znamke, o katerih bi lahko govoril z menoj, ko sva bila skupaj. Osebna komunikacija med dvema človekoma ima namreč večji vpliv kot oglas.
Google, Facebook in druga podjetja pač dobro vedo, kdaj smo res zagreti za neki izdelek ali storitev. Klikamo oglase, organsko iščemo informacije o tej temi, obiskujemo ponudnike (tako fizične trgovine kot njihove digitalne prodajalne), ob vsaki priložnosti se želimo o tem pogovarjati z ljudmi, ki nas obkrožajo …
Prav tako se da dobro določiti, kdo so ljudje, katerih mnenje upoštevamo, in kdo so ljudje, ki delijo naše interese. Zato se, recimo, moji hčerki ne prikazujejo oglasi za nemške proizvajalce žara (ker zanjo to res ni pomembno), močno pa sumim, da bom kmalu zasledil kakšen oglas za avto, ki si ga že nekaj časa ogleduje moja žena in kjer bi utegnil biti tako ali drugače vpleten v transakcijo :).