“Sprememba prihaja, če vam je všeč ali ne,” je pred dnevi na Instagramu zapisala Greta Thunberg. Le dobro leto za tem, ko je ta švedska najstnica začela z umirjenim okoljevarstvenim protestom, je mala iskrica aktivizma eksplodirala v svetovni fenomen, ki je konec septembra kulminiral v milijonih na ulicah povsod po svetu. Gre zgolj za zgodovinski ciklični pojav, nekakšen remake hipijevskih pohodov iz šestdesetih ali je Greti uspelo, kjer so mnogi spodleteli?
Čakajoč na Greto
Ljudje življenje merimo v urah, dnevih in letih, medtem pa klimatske spremembe ne potekajo po človeški uri. Njihovi resnično temeljiti učinki so nekje v (oddaljeni) prihodnosti, v obdobju, za resnično razumevanje in ponotranjenje katerega smo ljudje notorično slabo opremljeni. Zato nam banke lahko prodajo kredite in zato lahko uspevajo igralnice. Zato morda ni presenetljivo, da opozorila znanstvene skupnosti in kopice aktivistov zadnjih 50 let letijo povsem mimo. So kot nekakšen šum v medijskem hrupu. A tokrat se zdi, da so ljudje prisluhnili Greti. Mladi Švedinji, ki je začela svoj plemeniti pohod s špricanjem šole. Saleemul Huq, direktor Mednarodnega centra za klimatske spremembe in razvoj v Londonu, je za NBC nedavno dejal: “Že 20 let govorim isto stvar in ni mi uspelo pritegniti pozornosti, njej pa ljudje prisluhnejo.” Kje je skrivnost? Se to ni moglo zgoditi prej?
Tvit je hitrejši od džointa
Družbeni aktivizem ni nov pojav. Šestdeseta leta prejšnjega stoletja so bila prežeta s hipijevskimi pohodi – proti vojni v Vietnamu, proti jedrskemu oboroževanju, proti rasizmu – tematik ni manjkalo. A medtem ko so si hipiji podajali džointe, si danes mladina digitalno podaja povezave, slike, geolokacije in videoposnetke. V času, ko je povprečni ne ravno kratkolasi aktivist v šestdesetih zvil eno žlahtno cigareto, se danes zgodi aktivacija stotine ljudi. Greta je, kot so zapisali v dnevniku Irish Times, “dokaz spreminjajoče se kulture družbenega aktivizma, ki, vsakič ko se odraslo vodene ustanove zataknejo v političnem krču, postane mlajša.” A to ni vse.
Toda na nek način so si protesti iz analogne dobe in digitalne revolucije sodobnosti zelo podobni. Tehnologija demokratizira in definira. Tako šestdeseta leta kot sedanjost namreč združuje nenaden in izjemno širok dostop do informacij. Medtem ko je bila merska enota aktivizma šestdesetih fotografija (npr. streljanje na univerzi Kent State ali neštete fotografije z Woodstocka), je danes tvit nesporni najmanjši skupni imenovalec današnjega protesta. Protesta, ki se na krilih t. i. klik-participacije milijonov širi hitreje kot kakršen koli požar ob Amazonki.
“Kako si drznete” je “I have a dream” te generacije
Otroški obraz kot lokomotiva vlaka družbenih sprememb ni nov pojav, a tokrat izrazito močno zastopa stališča, ki se dotikajo globalnega problema, ki – želeli ali ne – zadeva vsakogar na tem planetu. Zato je bolj prodorna od kopice drugih otroških aktivistov, ki se ukvarjajo z bolj izoliranimi, a zato nič manj pomembnimi izzivi. To, da so otroci močne figure v političnem prostoru, priznavajo tudi odrasli, saj se zavedajo, da se nanje pač nihče ne bo spravil na način kot preradi obračunavajo odrasli. To sicer v Gretinem primeru ne drži (dokaz njenega uspeha), saj so se nanjo z naravnost bolnimi izjavami spravili tudi odrasli – seveda iz varnega zavetja Twitterja.
Seveda, ljudje smo pač taki, da nam je neprijetno, če kdo pod vprašaj postavi naše življenjske izbire (npr. da vozimo avto na bencin) – še toliko bolj, če to stori otrok. Odrasli so namreč tisti, ki otrokom narekujejo, kaj in kako, ne obratno. A kot se v življenju pogosto zgodi, so ravno otroci tisti, ki zaradi svoje neukalupljenosti, nedolžnosti in poguma odraslim pokažejo in izrazijo, kako čutijo. Greta je s svojim izrazito pogumnim “How dare you” (Kako si drznete) naredila korak naprej in dala jasno vedeti, kako naj se vodilni ob svoji okoljevarstveni apatiji počutijo. Ljudje v času lažnih novic in imunosti na milijone sporočil, ki nas dnevno bombardirajo, postajamo otopeli in moramo slišati, kaj čutiti. Sicer ne vemo, kaj je mogoče. Dokler Martin Luther King ni vzkliknil: “I have a dream,” ljudje niso vedeli. Gretin vzklik je “I have a dream” naše generacije.
David in Goljat
Gretin prodor je bržkone toliko bolj eksploziven tudi zaradi zelo človeške lastnosti, da v bitki Davida in Goljata radi zavzamemo Davidovo stališče. Ne povsem naključno – veliko ljudi se počuti nemočne. Bodisi zaradi nemogočega šefa bodisi zaradi gorečega pragozda, ki je družini nudil preživetje in zavetje. Zelo izrazit je tudi čustveni naboj njene komunikacije, ki bolj kot grafi, statistike in slike stopljenih ledenikov polarizira družbo. Pogosto medli, umirjeni in anemični znanosti to ni uspelo v tej meri oziroma sploh ne. Greti je uspelo animirati in aktivirati to nemoč ter jo pretvoriti v nekaj večjega. Po besedah PR-ovca gibanja FridayForFuture, ki je pred dnevi praktično okupiralo London: “Moč ljudi je močnejša od posameznikov, ki so na položajih moči.”