Resnično iskreno pozdravljam pripravljenost strokovne javnosti, da se je odzvala vladnemu povabilu k sodelovanju v Strateškemu svetu za digitalizacijo. Prvi predlogi, ki so jih predstavili javnosti, se mi zdijo odlični in nujno potrebni. Pogrešam le več konkretnih iniciativ za prilagoditev izobraževalnega sistema digitalni dobi in novim oblikam zaposlovanja. Prav tako bo nujno najti sistemske priložnosti za digitalno opismenjevanje starejših – pravzaprav vseh odraslih in permanentno! Oživitev neke nove Simbioze, ki obenem neguje tudi medgeneracijsko solidarnost in spoštovanje, bi lahko bila eden od prijemov. Zgolj vrednostni boni verjetno ne bodo najbolj optimalna rešitev.
Vse, kar se je komuniciralo v javnosti v zvezi s predlogi Strateškega sveta, je seveda precej površinsko. Na ravni idej. Ravno v poti od ideje do njene odlične realizacije pa se vedno skriva ključ do uspeha. Običajno idej ne manjka, zmanjka pa sposobnost vrhunske izvedbe. Skrbi me, da spet ne bomo vrhunski v izvedbi in bomo v praksi živeli z neživljenjskimi, na pol narejenimi rešitvami, ko se bo enkrat vse skupaj umaknilo iz soja žarometov.
Ali bodo rešitve, ki naj bi jih prinesel nacionalni program digitalizacije, resnično izboljšale izkušnjo strank?
Upam, da so za predstavljenimi iniciativami Strateškega sveta razmislek in konkretnejše usmeritve. Sam bi si zelo želel prebrati, kakšnim ciljem sledi posamična iniciativa oz. kako bomo merili uspeh posamezne iniciative. Želel bi si, da bi javno zapisali kazalnike uspeha, ki naj bi jih prinesle naložbe v digitalizacijo z javnim denarjem. Mislim, da bi bila s tem posamična pobuda Strateškega sveta lažje razumljiva javnosti, obenem pa tudi bolj precizna.
Glede pomislekov o odličnosti izvedbe bi me osebno pomirilo, če bi eno od izpostavljenih pobud razdelali do operativne ravni. Morda se vam zdi naivno, zagotovo pa nestrateško, a sam bi najprej naredil revizijo preteklih pobud digitalizacije in ocenil, kaj je treba opustiti in kaj velja nadgraditi in kako ter kaj v preteklosti narejenega je morda že odličen zgled.
Menim, da bi s takšnim pristopom precej povečali uspešnost, ko bo seznam pobud moral preiti na bolj operativno raven. Obenem pa bo dobra revizija preteklih projektov digitalizacije in digitalnih storitev morda pokazala, da lahko z nekaj malimi nadgradnjami obstoječe digitalne storitve naredimo mnogo bolj prijazne in dosežemo mnogo boljšo sprejetost med uporabniki. Slaba digitalna pismenost državljanov je (pre)pogosto izgovor. Bodimo iskreni do sebe in si priznajmo, da imamo pogosto opravka s slabimi in nedomišljenimi rešitvami. Uspeh novih digitalnih orodij je v veliki meri odvisen od intuitivnosti in preprostosti rabe. Običajno je prav to kriterij, ki ločuje odlične od povprečnih …
Bil sem fasciniran, kako poteka dejanski proces cepljenja v cepilnem centru. Ne pa tudi nad informacijsko podporo za državljane …
Poglejmo primer nacionalnega programa cepljenja. Ne želim se spuščati v medijsko podobo in vladni PR. Ob prvem cepljenju (v cepilnem centru v Kranju) sem bil navdušen, kako gladko je potekal sam proces. Morda zaradi izkušnje izpred tednov, ko sem za sina obnavljal dokumente na upravni enoti. Tokrat je bila slika povsem drugačna, ob svojem drugem cepljenju (v prvi polovici junija) pa sem opazil še kar nekaj izboljšav. A predvsem v fizičnem delu procesa. Žal pa ne tudi v digitalnem delu, na informacijski podpori procesu. Skozi oči državljana, seveda. Tu vidim kar nekaj možnosti za (digitalne) operativne izboljšave za dober milijon državljanov, ki naj bi se do jeseni cepili za dosego t.i. čredne imunosti ob prihajajoči delti. Z nekaj več pozornosti pri razvoju podrobnosti bi lahko bistveno poenostavili postopek za državljane, izboljšali (verjetno posledično tudi pocenili) organizacijo in logistiko za izvajalce, predvsem pa bi dosegli manjši osip prijavljenih na cepljenje.
S prijavo na cepljenje bi lahko zajeli tudi najbolj osnovne preference državljanov.
Sam sem se prijavil na cepljenje preko spletnega obrazca svojega zdravstvenega doma. Takrat se mi je zdela izvedba sprejemljiva, saj sem bil izredno motiviran, da se čim prej cepim. Pogrešal sem le informacijo, kdaj lahko pričakujem termin. Par dni sem čakal v temi, potem pa sem začel loviti svojo osebno zdravnico, da bi si lahko pravočasno uredil svoj službeni urnik. Verjamem, da je vrsta podobnih sitnežev nadlegovala zdravstvene delavce, čemur bi se bilo mogoče izogniti.
Zdi se mi, da je danes situacija povsem drugačna. Državljani, ki taktizirajo, verjetno želijo imeti možnost izbire cepiva in termina za cepljenje, in so zato morda pripravljeni izbirati tudi cepilni center v kakem drugem kraju. Prav tako bi lahko ob prijavi označili, da ob cepljenju želimo prejeti potrdilo o cepljenju v fizični obliki, ali pa podali zahtevek za izdajo SI-PASS. Prepričan sem, da bi s tem deležu državljanov prihranili precej časa. Državi pa stroškov z izvedbo. »Walk-in« cepljenje – brez prijave in vabila na cepljenje – mene osebno ne navdaja z nekim navdušenjem. Zdi se mi, da nekontrolirane stvari lahko hitro pripeljejo do čakanja. Nespoštovanje mojega časa pa je najslabše, kar se mi lahko zgodi v mojih očeh. Morda tako razmišlja še kdo …
Kot organizator bi si želel povratne informacije na obvestilo o terminu cepljenja.
Zdi se mi, da se vsak organizator dogodkov bolje potrudi z obveščanjem prijavljenih, da bi bil čim manjši osip, kot se je izvajalec cepljenja. Za začetek bi omogočil prejemnikom SMS obvestila, da lahko s par kliki spremenijo termin (glede na razpoložljive opcije; primer tega je tule), če jim ta ne odgovarja, oz. ga potrdijo in si shranijo opomnik v svoj koledar. Vse neaktivne prejemnike SMS obvestila (ni potrditve termina, ni zahtevka za spremembo termina) bi uvrstil na seznam za preklic v klicnem centru, kjer bi po telefonu potrdili svoj prihod oz. dorekli nov datum. V vsakem primeru bi sam kot organizator cepljenja poslal SMS opomnike še dan pred dogovorjenim cepljenjem in nato še uro pred cepljenjem. V obvestila bi vključil tudi informacijo o možnosti parkiranja in javnega prevoza. Vse tisto, kar stranki olajša prihod na cepljenje.
15 minut čakanja po cepljenju bi lahko koristneje uporabili.
Ko sem po cepljenju moral še 15 minut počakati na morebitne reakcije, sem bil prepričan, da se bomo v tem času dogovorili za termin drugega cepljenja in da bom prejel potrdilo o cepljenju. Zdi se mi, da bi bilo to najbolj enostavno, najbolj učinkovito in tudi najcenejše za državo. Če se temu čakanju nihče ne more izogniti, bi ga lahko morda uporabili za kaj koristnega za obe strani. Verjetno bi se dalo ta čas porabiti tudi za identificiranje vseh tistih, ki so se kasneje prestavili v novo čakalno vrsto za pridobitev SI-PASS. Če že to ne, pa vsaj za nek onboarding s portalom zVem. Vse, kar je ljudi zanimalo po cepljenju, je bilo potrdilo.
Digitalno identiteto, ki jo uporabljam za bančne posle in potrjevanje spletnih plačil, bi lahko uporabili tudi za dostop do zVem. Stotisočim državljanom bi prihranili ogromno časa in živcev.
V zgolj nekaj mesecih letošnjega leta sem bil že drugič v situaciji, da si moram urediti digitalno identiteto. Prvič za potrebe potrjevanja spletnih plačil v svoji banki. Drugič za potrebe prijave v zVem.
Sprašujem se, zakaj raven digitalne identitete, ki je dovolj dobra za urejanje bančnih poslov, ne zadosti kriterijem za prijavo v državne portale in aplikacije. Jaz mislim, da za to ni razloga, razen, če morda število SI-PASS profilov šteje v kakšno statistiko, zaradi katere bomo dobili boljše mesto na neki lestvici digitaliziranosti Slovenije.
Če že s svojim Rekono računom, ki mi ga je zagotovila banka za potrjevanje spletnih plačil in ga uporabljam tudi za urejanje razmerij pri svoji zavarovalnici, ne morem dostopati do zVem in eDavkov, potem bi vsaj pričakoval, da je ustvarjanje računa SI-PASS podobno enostavno, kot je bilo ustvarjanje Rekono računa.
Ob odpiranju Rekono računa sem lahko identifikacijo naredil na daljavo in sam – zgolj z uporabo svojih osebnih podatkov in podatkov z bančne kartice. Predpostavljam, da fizična prepoznava moje identitete ni bila potrebna, ker je to opravila banka, ko sem pred 15 leti odprl transakcijski račun. Želel bi si, da bi to, kar zmorejo sicer v mnogih pogledih precej okorele slovenske banke in zavarovalnice, zmogla tudi država. Letvica kljub vsemu le ni tako zelo visoka …
TL;DR
Ko je govora o interoperabilnosti, ni treba imeti v mislih le velikih nacionalnih projektov. Od Strateškega sveta za digitalizacijo bi si želel, da doprinese k miselnosti, da bomo na nacionalne projekte digitalizacije znali pogledati tudi s povsem pragmatičnega vidika v očeh državljanov in se znali nasloniti na obstoječe stvari, ki so dobre in so že dosegle neko raven uporabniške sprejetosti. Četudi niso vladne oz. prihajajo iz zasebnega sektorja.