Prejšnji konec tedna sem si po dolgem času v kinu ogledala nemi film, nemško črno-belo klasiko Pandorina skrinjica z očarljivo Louise Brooks v vlogi glavne zapeljivke Lulu. Udobno sem se namestila na stol, se prepustila živi klavirski spremljavi in se že po nekaj trenutkih pričela nemirno presedati in se razgledovati okoli sebe. Nekaj mi je manjkalo, pa ne zgolj zvok, temveč akcija, razgibana montaža, posebni učinki, vse sestavine visokoproračunskih sodobnih filmov.
Kar nekaj minut je trajalo, preden sem si dopovedala, da sem si večer v kinu izbrala sama, se ponovno umirila, osredotočila na zaslon in na dogajanje na njem – na igro, na drobne, skoraj neopazne izraze, na koketne nasmehe, na zanimive režijske prijeme starih mojstrov, na zgodbo in scenarij, na vse tisto, kar film naredi dober. Na vsebino.
Po dobrih dveh urah sem iz kina odšla s tistim toplim občutkom zavedanja, da sem izbrala prav in si ogledala film, o katerem bom razmišljala vsaj še par dni. In ker sem sočasno iskala nove teme za FrodXov blog, ni trajalo prav dolgo, ko sem že sedela za računalnikom in premlevala, kaj nam nemi filmi lahko povedo o sodobnem marketingu.
Louise Brooks, 1927 (wikipedia.com)
Marketing ni priložnost, da v že tako prehrupnem svetu ustvarimo še več oglaševalskega šuma. Click To Tweet Niti nam ne morejo povedati veliko, če tržno komunikacijo še vedno razumemo enosmerno, pri čemer marketingaši na ves glas kričimo, da je naša ponudba najboljša, najcenejša, najbolj aktualna, najbolj domača, najbolj ekskluzivna, najbolj privlačna, najbolj seksi, najbolj hitra, najbolj vroča in oh-in-sploh naj. Sodobne kupce tovrstni pristopi že vnaprej odvrnejo, saj implicirajo, da so – v primeru, da se za nakup ne odločijo – popolni tepci, ki se sploh ne zavedajo lastne neumnosti. Najbrž ne želite svojih potencialnih strank ozmerjati z neumneži, pa čeprav samo v podtonu?
Veliko pa nam lahko povedo, če marketing dojemamo kot enakopraven dialog, iz katerega na začetku izločimo večino leporečenja in se osredotočimo na informacije, ki bi potencialni stranki že pred nakupom pomagale reševati njene resnične probleme. Kupci so namreč vsaj tako inteligentni kot mi, poleg tega pa svoje probleme razumejo dosti bolje, kot jih razumemo mi (pa če še tako zavzeto trdimo, da jih razumemo do obisti), zato bodo hitro ugotovili, kaj so vsebine, ki so jim resnično v pomoč in kaj zgolj lepo zapakiran ništrc. Zadovoljni bodo, če jim prepustimo avtonomijo, da se sami poglobijo v gradiva, ki smo jih pripravili zanje, in čeprav to od marketingašev zahteva precej več truda, je občutek na koncu odličen. Natanko tako kot pri nemem filmu, ki od gledalca terja bistveno bolj osredotočeno spremljanje, saj so dialogi v mednapisih omejeni zgolj na dvoumne dele, ko poteka dogodkov ni mogoče razbrati iz igre in režije.
Marketing je enakopraven dialog, ki potencialni stranki pomaga reševati njene resnične probleme. Click To Tweet
Godin je že pred leti zapisal, da je vsebinski marketing (ali, kot ga poimenuje v originalu, permission marketing) edina oblika marketinga, ki je sploh še možna. In ko govorim o takem marketingu, imam v mislih ustvarjalen pristop k vsebinam, ki koristijo potencialnim strankam in jih zato želijo prejemati. Zato tudi pišem o filmu in marketingu in ne o, recimo, kriketu. Zato bi morali tudi v vašem podjetju razmisliti, kaj bi morebitnim kupcem lahko ponudili kot koristen vsebinski dodatek vašim izdelkom in storitvam. Ker vam verjetno ni vseeno in ker vam bodo v svetu, kjer klasični marketing vedno bolj šepa, vaše stranke hvaležne, da jih jemljete kot sebi enake in jih zmotite zgolj takrat, ko jim lahko ponudite nekaj zanimivega in nekaj, zaradi česar se bodo vedno znova rade vračale k vam.
In verjemite mi, da si bom tudi sama kaj kmalu spet ogledala kakšen nemi film.
[email protected]
P.S. O tem, kako razmišljati, da začnete tudi v vašem podjetju pri pripravi vsebin in materialov na prvo mesto dajati stranke, njene potrebe in koristi zanje, bomo govorili tudi na našem seminarju o inbound marketingu.